LASTNA PRIDELAVA ZDRAVE IN NEOPOREČNE HRANE

Začetki vrtnarjenja in prvi koraki eksperimentiranja na zelenici v letu 2012

V hiši na Škrilih smo od leta 1997. Do leta 2012, sem z bencinsko kosilnico, težko kot svinec, kosil zelenico, ki pa je bila sama sebi namen. Res je, morda za koga izgleda lepo videti pokošeno travo, zelenico. Nekako sem se vedno zelo težko pripravil, da bi kosil tolikšen del parcele. Poleg tega sem porabil velike količine neobnovljivih virov, bencina, ki ga pridobivajo iz nafte, katero črpajo iz našega dragocenega planeta Zemlje.

Za rojstni dan sem od dekleta dobil knjigo, ki je prav za prav dobra knjiga za začetek vrtnarjenja na ekološki način. Knjiga "Zeleni kvadrat," avtorice Kornelije Benyovsky Šoštarić, mi je odprla svet pridelave hrane za lastne potrebe. Knjiga je napisana v zelo pozitivnem smislu in pristopu k naravnem vrtnarjenju. Knjiga mi je dala novo upanje, saj smo takrat bili v globoki recesiji (vsaj tako so nas ustrahovali na vsakem koraku), tudi sam sem jo občutil na lastni koži.

Delo z zemljo in vrtninami v naravi mi je dalo novo voljo, hkrati pa sem se odmaknil od vsakdanjika, ki je bil monoton in zelo stresen. Nujno sem potreboval nekaj, kar bi me pomirilo. Vrtnarjenje, to bi bilo zame, sem si dejal. Nisem kaj veliko razmišljal, želel sem si pridelovati svojo hrano, ki ni sumljivega izvora in je lokalnega porekla.

Paradižnik, čebula, česen, krompir, zelena solata, bučke in cvetlice, ognjič, žametnice, kapucinke, ameriški slamnik ter kamilice.

To so bile moje prve rastline, ki sem jih zasadil in posejal v dva kvadrata, dvignjeni gredi, napolnjeni z zemljo, ki sva jo z očetom pripreljala iz Struge, mojega doma v rani mladosti. Tramove sva dobila na železnici v Bršljinu. Menda so tam stali že nekaj let, tako da so jih naravni dejavniki dokaj dobro izprali kemikalij s katerimi so prepojeni, da ne bi propadali v vseh vremenskih pogojih ter pod težkimi vagoni in lokomotivami.

Navdušenje, zdrave rastline, širjenje obzorij

Rožnik me je razveseljeval z bujnimi rastjem rastlin, ki sem jih posejal in presadil. Opazoval in slikal sem vsak kotiček in predel malega vrta, ki sem ga kaj kmalu začel širiti okoli začetnih dvignjenih gred z zelenjavo in nekaj zelišči. Nisem se omejeval, rekoč si, dve gredi bosta premalo, zato sem košenje zelenice zmanjšal kolikor se mi je v tistem času zdelo dovolj, da oblikujem primerno velikost donosnega vrta.

S kosilnico sem si nekako začrtal meje naravnega vrta in na robove zasadil zimzeleno grmičevje, ki ima bujno rastje. Poleg tega, da grmičevje omejuje vrt, ga navsezadnje ščiti pred vetrovi in ustvarja mikroklimo. Seveda šele v času, ko zraste do končne velikosti. Grmičevje smo že imeli okoli hiše, zato sem lažje ocenil končno višino žive meje. Ob levi strani dvignjenih gred sem presadil bananovce, za katere sem upal, da bodo dosegli visoko rast in s tem prvič nudili senco v dneh pod žgočim soncem. Bananovci imajo veliko zelene mase in so polni vodi. Poleg vsega imajo ogromne liste, s katerimi lahko zastiram ali jih uporabim za zeleni del v kompostniku.

Osvežujoč in poln vitaminov, ribez

Kot mlad fantič sem vedno zahajal v babičin vrt, kjer sem na zgornji meji vrta strastno obiral rdeči ribez (Ribes rubrum) in ga jedel kar sproti. Kakšna osvežitev je bila to, neverjeten mali sadež.

Ribez sem zato posadil tudi na svojem vrtu. Ker nisem imel druge izbire, sem šel v trgovino kupiti dve sadiki ribeza. Žal so takrat imeli le črni ribez, ki je trpkega okusa, in beli ribez, ki pa je zelo okusen za zobanje. Izkopal sem jami, v katero sem dodal nekaj humusa, v tem času nisem imel drugega na voljo. Nekako sem vedno poskušal najprej izkoristiti kar je bilo v okolici vrta, zemlja, les, zelenica. Gnil les in zelenico sem uporabil za zastiranje novo nasajenih rastlin. Lesu pri razpadanju pomagajo glive, ki pospešujejo razkroj in kar je še bolj pomembno, začnejo ustvarjati podzemni svet gliv, ki so osnova za črpanje hrane za drevesa in grmičevje. Glive so največji živeči sistem na planetu Zemlja.

Materina dušica, sivka in kamilice, prva zelišča na hitro rastočem vrtu zelenjave

Timijan (Thymus vulgaris), starejši ljudje tej krhki a prečudoviti dišavnici pravijo materina dušica. Je srednje visok grmiček, doseže do 50 cm. Timijan je nekoliko občutljiv na mraz, zato ga je priporošljivo imeti na sončni legi. No, jaz se k sreči s tem nisem ubadal, saj je bil zasajen na bivši zelenici. V vsej svoji razkošnosti malih cvetov se pokaže maja in junija. Timijan sem nabral v celoti, stebla in cvetove. Potem je čas za sušenje.

Poleg ostale hrane, sem posadil tudi sivko (Lavandula), ki prekrasno cveti v modro-vijoličnih odtenkih. V času cvetenja sivka zelo močno diši in je čudovita kot okras za dom, uporabljam jo kot začimbo, tinkturo in mazilo. Sivka zraste tudi do 60 cm in je prečudovit dišeč grmiček. Zacveti v julija in avgusta, v dobrih pogojih začne cveteti že sredi junija.

Vse naokoli brenči, se plazi in skaklja

Juhu, prve žuželke in živali so se pojavile na vrtu in ga redno obiskujejo. To je neko čisto posebno doživetje, poleg bujno rastočega vrta. Čebelice in čmrlji veselo obletavajo in nabirajo pelod cvetočih rastlin. Medtem mlada žaba, krastača, išče senco med dvema visokima gredama, dokaj zaraščeni z zelenjavo in plodovi narave. V kompostniku se je naselil pajek, očitno je, da si je izdelal gnezdo. Prevzelo me je neverjetno veselje, saj so to res prvi skromni koraki k zdravem in raznolikem naravnem sistemu.

Kako zelo malo je potrebno, da privabiš koristne žuželke in živali. Vendar je do stabilnega sistema po vzoru narave še daleč. Postoriti bo potrebno še marsikaj, vsekakor pa v največji meri pride prav opazovanje narave, sprehodi po naravnih območjih in posnemanje eko sistemov. Dejansko je opazovanje okolice bistvenega pomena, da je cilj dosežen v najkrajšem možnem času. Včasih je bolje cel teden opazovati, zjutraj, sredi dneva in zvečer, kot pa na glavo na nos implementirati nove elemente na vrt. Pri tem pride prav znanje o rastlinah, saj so najprimernejše tiste, ki rastejo že stoletja, desetletja na lokalnem prostoru. Takim rastlinam pravimo avtohtone sorte. Sam se najraje poslužujem domačih sort, se pravi avtohtonih.

UPORABLJAJ AVTOHTONE SORTE

Predenj sem se odločil za vrtnarjenje, je bila na zgornji meji tujerodna, sicer že dalj časa prisotna, plezalka, katere imena se trenutno ne spomnim. Sicer je bil njen namen narediti višjo živo mejo, vendar sem po določenem času ugotovil, da je svoje korenine spleljala vsaj 4 m pod zemljo, kjer je nastajal vrt. Poleg tega so vse mladike, ki so stopile v stik z zemljo, ustvarile nove korenine. Si lahko samo predstavljaš, kaj se bo dogajalo v prihodnosti.