Danes sem se odločil, da presadim paradižnike, vsaj polovico sadik, ki sem jih pripravil za svoj in vrtove bližnjih. Vremenoslovci so obljubljali hladno vreme, predvsem nočne temperature naj bi bile nizke. Odlično, ravno prav, da preizkusim trdoživost sadik paradižnika Odessa.
Na mesto na vrtu, ki sem ga določil za sadike paradižnika sem pripravil poldolgovate luknje. V luknje sem natresel kompost, ki ga pridelujem skozi celotno leto. Ob luknjah sem pripravil zastirko, tokrat slamo. Ob luknje, na zahod, sem zapičil dvo in pol meterske količke. Smrekove sušice, na katerih so še vedno kratke veje, tik ob deblu. Te kasneje pridejo prav v kolikor je potrebno paradižnik privezati.
Sadike sem postavil s koreninami na vzhod (tako, kot to počnejo babice) in del stebla zakopal v kompost. Liste, ki so nižje na steblu nisem trgal stran. Prekril jih je kompost. Okoli sadik sem potegnil prej nastlano zastirko. Poskrbel sem, da je spodnji list sadike, ki gleda nad nivojem prsti, nad zastirko. Družbo paradižnikom dela še ljubljanska ledenka, česen, kapucinke, rumeni ognjič, rman, križnolistni mleček in rdeča mrtva kopriva, ki je trajnica. Na koncu presajanja sem sadike zalil, vendar pazil, da ne polivam po listih. Za zaključek uspešnega presajanja sem dodal na gredo suho listje, nabranega pred tedni. Povrhu tega sem dodal še sveže nakošeno travo in vse skupaj zelo zalil. Na ta način se bom k sreči izgonil neželjim rastlinam v tem predelu vrta, mokra trava se pa nekako sprime z listjem in posrkbi, da ob vetrovnih dnevih zastirka ostaja na gredi.
Po nekaj dnevih bom videl kako se bo paradižnik obnašal, verjamem, da bo uspel. Višek sadik sem podaril bližnjim osebam.
Osti Jarej.
