Ob vsem razmišljanju pri hoji ob pogledu na bojišče v gozdu, oziroma bolj pustošenje gozdov, se sprašujem, zakaj je potrebno požagati, uničiti toliko dreves. Danes je na mnogih odsekih gozda samo še smreka. Ko naredijo večji odsek dreves, nasadijo smreke, v "urejene" vrste. Od daleč vidim, tudi po desetih letih, kje je človeška roka sejala svoje zlo. Izginja raznolikost gozdov, drevesa, ki ljudem prinašajo največji zaslužek so seveda označena. Se še spomniš koga so označevali v prešnjih stoletjih?! Hojo miru sem nadaljeval po poteh, po katerih hodim že vse svoje življenje. Poznam vsak še tako skrit kotiček tega gozda, vsako drevo, vse poti. Velikokrat objamem drevesa, se pogovarjam z njimi, jim zastavljam vprašanja, se jim zahvalim. Krošnje se zibljejo v vsej svoji razkošnosti in pametno molčijo. Vendar me vseeno vedno znova napolnijo z veseljem, radostjo. Veseli me, da se te poti zaraščajo in postajajo samo še potke, kjer se ne vozijo več s traktorji.
Žal, velika večina ljudi misli samo nase, naravo izkoriščajo v svoj namen, nekako pa se mi zdi oziroma vem, da nič ne vračajo naravi. Velikokrat med tednom slišim grozen zvok iz gozdov, ropot motornih žag, hudomušno smehljanje ljudi, ki žagajo drevesa, da bi ga pretvorili v najbolj umazan papir, ki je zaenkrat sveta vladar. Znova in znova ustvarjajo nove poti, poti genocida, poti pohlepa in sovraštva. Vsi ga poznate verjetno bolj kot karkoli drugega, saj se vsak dan borite, da bi preživeli. A je to res preživetje, ali je to življenje v navideznem svetu, kjer tlačimo eden drugega? Zavidamo si lepe, ogromne plehnate škatle na kolesih. Velikokrat sem slišal poleg vseh slovenskih pregovorov tudi, če meni "crkne" krava, naj sosedu dve. Navidezni svet nas je odpeljal v pekel, kjer ti ne pustijo imeti časa zase, za družino in za sosedove krave. O sosedovih kravah bom razmišljal kdaj drugič.
