V permakulturi, kot mehki znanosti, ni natančnih zakonov in pravil. Raje se učimo iz napak. Delujemo na samem robu kaosa. V kolikor je preveč reda oz. urejenosti, dušimo sistem in lastno kreativnost. V kaosu je preveč energije, na robu, na meji med urejenostjo in kaosom najdemo odličen čas in prostor za produktivnost.
Edini zakon, ki smo ga posvojili od narave je zakon vračila. V naravnih sistemih se vedno vrača kar je bilo vzeto iz sistema. Naše permakulturno oblikovanje botruje presežku, posledično se naši sistemi nadgrajujejo ravno na presežku. Karkoli počnemo, naj si bo to recikliranje, presajanje, ipd. podaljšujemo življenjsko dobo stvari, pri čemer minimiziramo onesnaževanje.
Energija je ključna za oblikovanje, kjer jo poskušamo zadržati znotraj sistemov, tako da ohranja življenje, raste in se množi. Da bi obdržali energijo znotraj sistema, ne sme potekati direktno iz sistema. Energijo poskušamo razgrniti v mrežo življenja in jo želimo prenašati od elementa do elementa čim dlje časa, predenj doseže entropijo – izhod iz sistema.
Ljudje imamo danes veliko moč, kjer naravo spreminjamo hitreje ko opazimo posledice svojih dejanj. Zato moramo spremljati življenje in biti pozorni le na končne rezultate. Oblikovati moramo sisteme, ki skrbijo za regeneracijo in je njihova življenjska doba dolga kolikor je mogoče. Naš sistemski cilj je vlagati čim manj energije pri urejanju in pustimo sisteme, da skrbijo sami zase, pri čemer proizvajajo več energije kot jo porabijo. Narediti moramo minimalno število sprememb za kar najboljši pozitiven učinek.
