Dozoreli so mnogi gozdni sadeži, prebivalci gozdnih površin pa veselo nabirajo sadeže narave za ozimnico, kot ji pravimo ljudje.
Letos je oreh, ki je ob eksperimentalnem vrtu že kar nekaj let, je letos obrodil neverjetno. Toliko orehov še nisem videl v svojem življenju. Bogato so obrodili tudi kostanji, ki so samo nekaj korakov od roba gozda. Tudi vsa ostala drevesa so bogato obrodila, kar je za gozdni živež izrednega pomena. V bujni krošnji oreha in obilici sadeževeh je vsak dan, ko sem obiskoval permakulturni vrt, krošnja oreha oživela. Na njemu je kar mrgolelo mnogo razčičnih ptic, od šoj do kosov in kosovk. Kosovke so sicer letos tudi pridno nabirale polže na vrtu. Ker imam na vrtu po vzoru narave tudi nekaj večjih skal, oz. kamenja, se je vedno znova slišal zvok trka ob kamen. Nekaj časa nisem doumel kaj se dogaja, potem pa sem le opazil, da je kosovka našla še tako skrite polže in jih s pomočjo kamna odprla in pojedla vsebino. Hišo polža je prijela s kljunom in ga z vso močjo udarjala ob nastavljene kamne, da je prišla do sočne vsebine. Po obilni malici, se je pogostila z vodo, ki jo imam nastavljeno na vrtu. Ker so polži sluzasti, ptiči potrebujejo kar nekaj vode, da to sluz izperejo v svoje želodce.
Najbolj so me razveselili glodavci, natančneje veverice (Sciurus vulgaris). Že dolga leta sem okoli oreha opažal dve veverici, eno zelo temno rjave barve, skoraj črne in drugo rjave barve. Obe imata seveda obarvan bel kožuh v spodnjem delu, prsnem in predelu trebuha. Srečanje teh dveh izredno prikupnih živalic naravnega kraljestva sta me vedno razveseljevala. Nikoli se pa jima nisel uspel toliko približati, da bi naredil kakšen krasen posnetek. Izmuzljive živalice so veverice, kar je na koncu koncev tudi prav, saj človek iz dneva v dan krči njihovih življenjski prostor in jih tudi preganja. Z menoj je nekoliko drugače, veverice raje opazujem od daleč, pa če tudi jih ne morem slikati. Letošnje leto, verjetno zaradi velike količine sadežev, kot sem že omenil, je bila orehova krošnja pravi mali vrtec raznolikih živali. Srce mi je zaigralo, ko sem ob jutrih sedel na permakulturnem vrtu in v brezvetrju opazoval premikajočo se krošnjo. Iz nje se slišalo glasno oglašanje, skoraj prepiranje, nisem vedel točno za kaj gre. Previdno sem stopil bliže, da videl kaj ustvarja ta direndaj in ropot. Neverjetno, sem si rekel, odlično! Namreč opazil sem mladiče veveric, morda celo naraščaj črne in rjave veverice, para, ki je mnoga leta že ob tem orehu. Naštel sem jih kar šest. O kako izredno sem bil vesel, da kar ne znam opisati. Poleg mene je vsak dan tudi moja psička Brina, ki se je prav tako kot jaz čudila neverjetnemu premikanju krošnje in uvijanje vej oreha. Usedla se je poleg mene in začudeno opazovala te male prikupne živali. Morda jih je v teh nekaj letih, ko je ob meni videla prvič. Vsake toliko je kakšen oreh ušel spretnim vevericam in je padel na tla. Morda so delile sadeže z menoj, morda pa je njihova igriva narava poskrbela, da vsega le ne morejo vzeti zase in tako kot bi morali vsi delila orehe za novo življenje, novo drevo in z menoj. Zaradi tega dejansko nisem potreboval plezati na drevo in sam obirati orehov, saj je velika večina odpadla sama ali s pomočjo živali, ki so si nabrale nekaj ozimnice.
