Gospod Fukuoka v knjigi predvsem sprejema naravo skozi filozofijo življenja in se kot človek postavlja v ozadje. Ljudem se je trudil razloziti in prikazati kaj dejansko pomeni naravno kmetovanje. Predvsem v knjigi opisuje svojo življensko pot in spoznanja o naravi, ki jo ne razumemo dovolj, čeprav mislimo da jo popolnoma razumemo. Življenje vsega živega poskuša opisati preko filozofije, nič je vse in vse je nič. Veliko, seveda za njegovo okolje v tistem času, govori o pridelavi riža in žita. Po nekaj napakah, ki jih je naredil v sadovnjaku svojega očeta, ko je uničil velik del nasada, se je ogromno naučil o resničnem naravnem kmetovanju. Vedno je raje opazoval kot delal nekaj kar se mu ni zdelo naravno. K njemu so po nasvete prihajali takrat vodilni možje zadrug, da bi po njemu prevzeli način kmetovanja, vendar se vedno znova zatečejo v zahodni način kmetovanja.
V knjigi se vseskozi dotika tudi problematike onesnaževanja okolja na tak ali drugačen način in kam je zahodna znanost zapeljala japonske kmete, jih obubožala in podjarmila. Civilizacijo poimenuje znanstvena, saj je v takratnem času veljajo, da so znanstveniki tisti, katerim bi bilo potrebno brezglavo verjeti, morda je tudi danes tako. Fukuoka pravi, da znanstveniki ne rešujejo problemov, saj si jih najprej zastavijo sami, potem pa poskušajo najti rešitev. To po njegovem mnenju ni način s katerim bi lahko ljudje in kmet preživel in živel.
Na kratko rečeno je knjiga Revolucija ene slamice izvrstna za vse, ki jim je narava blizu, tudi tistim, ki ni, jim odpre oči v nov svet. Toplo svetujem, da knjigo prebereš tudi sam, saj je izredno življenjska in dovolj razumljiva za vsakogar, glede na to da je japonska kultura različna od naše.
Osti jarej!
